Tokrat je bila norma 26 h in 30 min. Glede na vremensko prognozo, smo do zadnjega čakali na prijavo. Ni nam preveč dišalo voziti se po dežju par ur. Par ur ? Točno smo vedeli, da zna to vodno pranje trajati "celo noč ali cel dan", a tega si nismo hoteli priznati. Kakšen krat je boljše, da se napraviš "ARABCA", kot se temu reče.

Štart ob šesti iz Ljubljane (bife Nora Žoga). 32 prijavljenih, med nami tudi edina ženska, doma iz Solkana-Tanja po imenu. Je pa to prva ženska v Sloveniji, ki ji je ta podvig uspel. Dežja ni bilo, le mokra cesta, ki nas je preko Škofje Loke in Železnikov spremljala do prve kontrolne točke na Petrovem Brdu. Spust proti Podbrdu je že pokazal zobe, karbonski obroči pač. Od cele grupe smo ostali trije, ki smo se nato s krajšimi in daljšimi postanki pripeljali skupaj do cilja v Ljubljani.

Lahko bi tukaj zaključil pisanje, a se je ob poti toliko dogajalo, da bi bilo škoda tega vsaj malo ne opisati.

 V Solkanu, pri Kristjanu doma prvi postanek. Malo pijače in obveznega slikanja z navijači (žene, otroci, starši), še skok do kolesarske trgovine Djak, kjer smo rešili probleme z obroči (menjali ventil) in naprej proti Štanjelu. Začel je padati dež, ki nas je spremljal do Divače. Fajn mokri, malo premraženi, smo se za dobre pol ure ustavili v Kozini. Po dobrem km pa spet naliv. TišÄali smo se in oblačili na minjaturni avtobusni postaji. Skoraj do Ilirske Bistrice nas je pralo, ma nimaš kej, pedala, pedala. Dež se je ustavil. Vsi veseli in v upanju, da ne bo več padalo, smo šli naprej. V Postojni pauza in borbeni plan za naprej proti Cerknici, Bloški planoti, Ribnici...Ker smo vsi vedeli, da najlepši, nočni  del trase šele prihaja, so možgani delali 100 na uro. Počasi smo se pripravili za nočno kolesarjenje. Menjali stekla na očalih (tiste za noč-bolj svetla), pa montirali luči na krmilo, pa rdečo lučko na kolo, pa oblekli odsevne trakove. Jaz sem vožnjo ponoči prvič okusil. Dobro, da imamo povsod razne KEBAB bare. Hot Dog v Cerknici je bil zakon. ÄŒez Bloke, kljub temu, da je cca. 8 km vzpona, je kar šlo. Je bil pa spust v temi proti Sodražici pri skoraj 60 km/h pravi adrenalinski spust. Tema in le ti in tvoja lučka. V Žlebič-u pa so nas čakale naročene palačinke z Nutelo. Iz Ljubljane jih je pripeljala žena najinega sotrpina. Počakamo še zadnjo, sedem člansko grupo in z njimi odrinemo proti cilju. Še 130 km nočne vožnje nas čaka. Preko Ribnice in Kočevja, da si v domovini medveda te opozarjajo table ob cesti. Nov defekt in nov stop. ÄŒakamo. Občudujem možakarja iz Kopra (Nevio), ki se stalno sam počasi vozi...v domovini medveda??? Že v skupini ni prijetno, tema je kot v rogu, po cesti žive duše, ma. Iz Žužemberka do Ljubljane ni več daleč. Vozimo počasi, ura je dve zjutraj. V spustu proti Grosupljam Kristjanu utrže špico. Zadnjih 30 km v megli in pri 11 stopinjah je šlo kar hitro. V bife Nora Žoga prispemo nekaj po 4 určki zjutaj. Tam nas čaka edino Marko Baloh. Podpišemo kartončke, požigosamo in ne boste si mislili, ma JE KONEC BREVETA 400.

Prevoženih 409 km, 3700 vm, čas vožnje 22:25, porabljenih 5700 kal, popil ogromno, pojedel ogromno, to je moj doprinos k temu BREVETU.

NEKAJ SLIK JE V GALERIJI